Zdaj, po zadnjem predlogu uredbe (16. 11. 2016), ki je sledil ukazu (11. 10. 2016) Odbora za zdravstvo (državnega zbora - kako naj ljudstvo še bolj jasno pove in zahteva), je še vedno enako ... konoplja ostaja v prvi, najnevarnejši skupini prepovedanih drog.
Zadeva je v 'javni obravnavi' in hkrati v medresorskem usklajevanju. Mudi se.
Smo v hali C, kjer imate na voljo 2 "modela", s katerima se lahko slikate - POLICAJA in ZDRAVNICO.
Če se slikate in objavite sliko na spletu, dobite papirčke SkSk ali Ruletka.
Najbolj izvirni trije od tistih, ki vas bomo zasledili na spletu, pa dobijo majico SkSk.
(Najlažje vas bomo našli, če boste sliko objavili kar na naš FB zid.)
V SOBOTO bo imel na našem razstavnem prostoru nastop Klemen Klemen.
Zarepal nam bo vsaj pesem VELIK PROBLEM
(če dons kadiš travo je velik problem, problem je res velik, če gledaš na sistem ...).
Pa smo ga dočakali - priznanje večine slovenskih ZDRAVNIKOV (njihove zbornice), da konoplja zdravi!
Zdaj gremo lahko naprej. Samooskrba! Zahtevamo, da se nam dovoli gojiti svoje zdravilo.
Le o tem še nismo čisto prepričani, ali KONOPLJA dokončno ozdravi ali samo pripomore k zdravljenju - še to se zmenimo, pa bo.
K zdravju pripomore že najmanjša količina kanabinoidov, za celostno ozdravljenje pa - tega ne smemo pozabiti - je ponavadi potrebna večja količina. Ob tem se je treba zavedati, da se telo konec koncev vedno pozdravi samo, telo samo vzpostavi nazaj ravnovesje, mi mu damo samo pogoje za to, tu in tam dodamo kakšen gradnik.
Ukazuje jim civilna družba, ukazujejo jim zdravniki, vrhovno sodišče, konvencija, ... oni so strokovnjači in oni nam bodo povedali?
Rešitev mora biti usklajena vsaj s civilno družbo!
Seveda imajo zdravniki pred sabo še morje težav, preden bodo lahko to izpeljali tako, kot so jim naročili lastniki kapitala, a vseeno - priznanje je jasno. Zato bi tudi posledice morale biti jasne - odprepoved konoplje.
Naturalizacija.
Pred nekaj leti mi je umrl sin, prvorojenec in edini sin.. da ne bom na dolgo razlagala - skratka šla sem do pekla in nazaj.. prvih dveh let po njegovi smrti se sploh ne spominjam, ne vem kaj sem delala ali kako sem živela. Bila sem zasvojena z uspavali in pomirjevali.. ker pa živim sama visoko v hribih, mož dela v tujini, hčerki pa sta obe v Lj... normalno,da jih je skrbelo,da se mi bo kaj zgodilo, zaradi tablet in ker me je nenehno bolelo srce - prav fizično, ne samo tako od žalosti. Potem pa sta me hčerki enkrat le prepričala, da sem probala marihuano.
Vedno, ko slišim za takšne in podobne zgodbe, ki je, mimogrede, danes postala tudi moja zgodba, ne morem mimo tega, da se vprašam, kje za vraga ste bili včeraj, ko je mož ubil svojo ženo, vzel mamo otrokom,….kje ste bili prejšnji teden, ko je moški ugrabil 5-letno deklico in jo posilil, kje ste bili ko se je tip poln alkohola zbasal v avto in na ACju ubil par ljudi.. KJE????…. Ah ja, najbrž ste tratili čas in davkoplačevalski denar, da ste spet nekomu vzeli možnost, da skrbi zase, da obvladuje svojo bolezen in poskuša zdravo funkcionirati v tej bolani družbi.
