Ubijanje samooskrbe

Vedno, ko slišim za takšne in podobne zgodbe, ki je, mimogrede,  danes postala tudi moja zgodba, ne morem mimo tega, da se vprašam, kje za  vraga ste bili včeraj, ko je mož ubil svojo ženo, vzel mamo otrokom,….kje ste bili prejšnji teden, ko je moški ugrabil  5-letno deklico in jo posilil, kje ste bili ko se je tip poln alkohola zbasal v avto in na ACju ubil par ljudi.. KJE????…. Ah ja, najbrž ste tratili čas in davkoplačevalski denar, da ste spet nekomu vzeli možnost, da skrbi zase, da obvladuje svojo bolezen in poskuša zdravo funkcionirati v tej bolani družbi.

Ob tem se mi pojavlja tudi vprašanje, zakaj je organom pregona sprejemljivo to, da nekdo doma vrsto let psihično in fizično zlorablja svojo partnerko in otroke, govorim iz lastnih izkušenj, saj sem v preteklosti, dokler nisem naredila konec temu, sama velikokrat »padla po stopnicah«, kot se je takrat reklo temu, popolnoma nesprejemljivo pa je, da si nekdo ob svoji bolezni poskuša pomagati sam, posadi seme, vzgaja rastlino jo neguje, konzumira in upa na ozdravitev.. in kar je za današnje razmere pomembno, ni v bolniškem staležu in breme državi.

Moja zgodba? Hmmm.. najbrž podobna, če ne enaka..kot zgodba kar nekaj ljudi, ki se na tem planetu bori za prihodnost, zdravje, zdrav način življenja, ohranjanja zemlje, okolja, neodvisnosti,…

Ko sem pred nekaj leti zbolela in se mi je življenje postavilo na glavo, saj sem iz dnevno aktivne ženske, ki je poleg službe, samostojne skrbi za otroke, ubadanja z birokracijo države in še s čem imela energijo in voljo prehoditi 10 km dnevno, postala nemočna bolnica, ki ji je pot od postelje do WCja predstavljala velik napor. Sledile so preiskave, zdravniki, bolnišnice,  pranje možganov, prevelika količina zdravil, ki seveda niso pomagala, kvečjemu zatrla eno težavo in takoj se je pojavila nova. V trenutkih, ko je bilo moje stanje že tako kritično, da je začelo pešati srce, notranji organi, notranje žleze so prenehale opravljati svojo funkcijo, izpadali in siveli so lasje, starala sem se z rekordno hitrostjo, seveda sem ob vsem tem postala depresivna in brez volje do življenja. Na mojo prošnjo in moledovanje zdravnikom, so opravili preiskavo, ki je pokazala, da je moja ščitnica prenehala delovati. Hitro rešitev je takrat predstavljal Euthyrox, ki mi je takrat dal toliko moči, da sem lahko po nekaj mesecih vstala iz postelje in poskušala funkcionirati, ker so stranski učinki zdravil kmalu postali enaki simptomom, saj zdravilo ne zdravi, pač pa nadomešča delo ščitnice, kar seveda zagotavlja farmaciji stranko do konca življenja, vmes pa hitro pridobiš še vrečko drugih zdravil. Skratka, vedela sem, da nimam dovolj časa in ker sem se v preteklosti ob zdravstvenih težavah večinoma obračala na alternativo, sem začela intenzivno iskati poti k ozdravitvi. Ni naključje, da sem spoznala prijateljico, ki me je seznanila s človekom, ki mi je pomagal, da sem z nekaj mesečno terapijo z zeliščnimi olji, spravila v pogon ščitnico, ki je bila s strani uradne medicine že obsojena na dosmrtno nedelovanje. A moje telo je bilo ob večletnem stresnem življenju, čustvenim pretresom, psihični in fizični zlorabi totalno izčrpano. Ščitnica je res da delovala in deluje še danes, brez Euthyroxa a so se pojavile nova bolezenska stanja, neznosne bolečine, hudi mišični krči ob tem, da je moj prag bolečine zelo visok, konstantna utujenost, vrtoglavice, .. in še vrsto drugih težav, ki so začele povzročati nezmožnost za delo, in težave pri zame  »normalnem« funkcioniranju. Bolniški stalež ni prišel v poštev, saj sem ob težavah s ščitnico, bila na robu preživetja in že zapadala v dolgove, saj bolni sistem v državi v kateri živim finančno kaznuje tiste, ki zbolijo in niso zmožni opravljati dela, in jim vzame del dohodka, kljub temu, da 20 let plačujejo prispevke in polnijo državno blagajno. Kakorkoli, po vrsti preiskav in testiranj je prišla diagnoza fibromialgija, zraven še Raynaudov fenomen, unkartroza, kronični cervikalni sindrom, sindrom karpalnega kanala, hernia, hipotenzija,…
Predlagana terapija s strani uradne medicine je bil skupek antidepresivov, analgetikov in antirevmatikov, iz lekarne sem prišla s polno vrečko zdravil. Naj povem, da ob vseh zdravstvenih težavah in bolezenskih stanjih, ki pestijo moje telo, danes funkcioniram brez vrečke zdravil.

In seveda ni naključje, da sem takrat spoznala prijatelja, ki mi je pomagal, me spoznal s človekom,  ki pomaga ljudem s pripravkom iz konoplje, seveda sem poskusila, kmalu so se pokazali pozitivni rezultati. Po tehtnem premisleku, večmesečnem rešežiranju, prebiranju knjig, gledanja posnetkov na YouTubu, smo se doma dogovorili, da z izdelavo konopljinega olja poskusimo sami, po navodilih Ricka Simsona. Ko bi le bilo tako enostavno, kot sama priprava, največji problem je predstavljala potrebna surovina, konoplja, kje to dobiti, najlažje je seveda kupiti, a ob tem se pojavi vpračanje, katera vrsta je, je primerna za mojo bolezen, je vzgojena z ljubeznijo, organsko brez pesticidov. Padla je odločitev, konopljo bomo vzgojili sami. Poskusili smo, vzgoji se je posvetil starejši sin, ki ga konoplja će od nekdaj navdušuje in mu predstavlja izziv, kar najbrž spet ni naključje. V preteklosti je imel kar nekaj težav, ki so v tesni povezavi s konopljo. V sam projekt je bilo vloženega veliko truda, nege, prebiranja knjig, ure opazovanja,  priprave zemlje, skrbi za rastline, vesela sem in ponosna nanj, predvsem zaradi težav v preteklosti in ne najbolj prijetnega otroštva, da je partyje in vsakodnevno žuranje zamenjal za delo na vrtu, se posvetil vzgoji rastlin, skrbi za dom in okolje v katerem živimo, poleg tega je začel gojiti druga zdravilna zelišča, vrtnine, sadje in zelenjavo, vsak teden smo večali vrt, spremenil se je, postal je bolj miren, mislim da je v sožitju z naravo našel svoj notranji mir, ki ga ni imel od otroštva že.  Vse to je obrodilo sadove, pripravili smo prvo olje, od vsega navdušenja sem užila preveliko količino in tudi izbira sorte za moje težave ni bila najboljša, doživela sem negativno izkušnjo, slabost, bruhanje, padla sem v nezavest, nič novega, to je bilo ob moji bolezni večkrat na programu, spala in počivala sem dva dni, vsaj se je moje izčrpano telo spočilo. Olja nismo zavrgli, del sem umešala  v kokosovo olje in naredila mast, s katero si lajšam mišične krče in še za kaj drugega jo koristno uporabimo. Del pa je pričel konzumirati sin, ki ima pravtako zdravstvene težave in si jih uspešno lajša, nekatere je uspešno pozdravil.
Poskusili smo drugič, priprava je uspela, saj je postopek zelo enostaven, ob konzumiranju le tega, sem se počutila zelo dobro, sposobna sem hoditi na delo, spopadam se z življenjskimi izzivi in nisem na bremenu države. Manj sem utrujena, mišične krče si lajšam z mazilom. Po nesreči sem polila olje in zaužila preveliko količino in učinek ni bil takšen kot bi si želela, občutila sem zaspanost in slabost in počivala dva dni, a zdaj razmišljam, moje telo je najbrž potrebovalo počitek, saj odkar uživam olje, nisem več toliko počivala, saj se moje zdravstvene težave manjšajo in sem bolj aktivna.

NO… poskusili bomo še tretjič, po preučevanju smo izbrali za mojo bolezen še bolj primerno vrsto, sledila je vzgoja, vsakodnevna skrb za rastline, premagovanje ovir, zapletov skratka veliko truda in vloženega dela.  In smo pri današnji zgodbi, ko se pred vrati pojavijo organi pregona, grejo na vrt, kljub temu, da me sploh ni bilo doma, brezsrčno in brez kančka slabe vesti posekajo naše rastline, vzamejo upanje na ozdravitev, uničijo večmesečno delo in trud in te na koncu še perejo možgane in skušajo prepričati v to, da si storil prekršek. Komu škodujem, koga ogrožam, razen da pomagam sebi, da lahko normalno funkcioniram, brez bolečim, zdravim sebe in bolano družbo in okolje v katerem živim. Naj raje se najem antidepresivov in analgetikov in antirevmatikov, se vležem v posteljo in čakam na smrt, postanem breme državi??

Sprašujem se..v kakšni državi živimo, imajo res pravico priti v moj dom, na moj vrt, brez moje prisotnosti uničiti del vrta, ker je to kao prepovedana rastlina, ki mimogrede ima samo kup lepih zelenih listov z veliko klorofila, ki jih uživamo vsi v družini dnevno. 

Res je, ni me bilo doma, ko se je to dogodilo, doma je bil sin, povedal jim je, da je to moje, želel me je poklicati a mu je gospod, ki predstavlja organ pregona zagrozil z odvzemom telefona. Posekal jih je sam, ker je ob njihovem ravnanju z rastlinami dobil solze v oči. Sodeloval je, saj so mu rekli, da je bolje zanj da sodeluje in da naj kr pove kje ima še nasade??? Prav tako jih je prostovoljno spustil v svojo sobo, in jim izročil stvari, ki so jih želeli. Seveda so vse odpeljali in zaplenili v medicinske namene?? Brez da bi me obvestili, pustili zapisnik, karkoli? Popoldan, smo na našo željo in zahtevo po pisnem potrdilu dobili ponoven obisk, in gospod nam je izročil potrdilo, s katerim je sin potrdil dovolitev vstopa v sobo, ki se je dogodil dopoldan. Na moje vprašanje, zakaj so to storili in od kod prijava, ker pač bi želela vedeti, kdo mi tako prijazno pomaga, mi je odgovoril, da je bil slučajen obisk in so videli na vrtu, ja seveda in prišli z vsemi pripomočki in da mi odgovora na to kdo je prijavil ne more dati in naj se obrnem na kriminalista, kar zadeva odvzema, pa se moram zavedati da je to prekršek, saj rastlina ni dovoljena, a tako, a takšno ravnaje pa je?